KAKO SKRBETI 
ZA SVOJ VRT

PRIDELAJMO SI SVOJO HRANO

Ste med tistimi, ki razmišljate, kako bi si lahko pridelali vsaj del hrane sami? Če ste, potem nas je že veliko, ki imamo željo imeti doma ali v bližini doma čimveč pridelkov, ki ne zahtevajo veliko fizičnega dela, ki so odporni na podnebne spremembe (sušo, vremenske neprilike) in ki so zdravi in jih lahko uporabljamo dlje časa. Pomembno je tudi zavedanje, da za lastno samooskrbo ne potrebujemo velikih obdelovalnih površin. Dovolj je, če imamo vsaj 10 m2 in na taki površini si lahko že veliko pridelamo sami. Seveda pa je veliko odvisno od tega, kakšno prst imamo, kakšne so naše naravne razmere, saj ni vseeno, če imamo ravnino ali hribovito območje. Velik pomen ima tudi množina padavin, zlasti v najtoplejšem delu leta, saj takrat rastline rabijo največ vode. Alpski in predalpski deli Slovenije dobijo še dovolj padavin in ni potrebno posebej zalivanje, če ne gre za zelo sušno obdobje, medtem ko primorski, panonski in kraški del Slovenije zahteva čisto drugačne pristope, saj voda ali takoj odteče (kraško površje), ali je v poletnem času ni dovolj (primorski del), ali pa zelo hitro izhlapi in je zemlja takoj sušna (panonski in belokranjski del Slovenije). Zavedanje omejitev, ki jih imamo pri pridelavi hrane je pomembno, saj se lahko v naprej pripravimo na neugodna klimatska obdobja z zbiranjem vode, z zastiranjem tal in s pravilno izbiro rastlin, ki niso zelo občutljive na vremenske ujme in pomanjkanje vode.

K sreči poznamo danes mnogo pristopov, ki nam olajšajo pridelavo zelenjave. V rastlinjakih so pogoji pridelave drugačni, tudi v neogrevanih rastlinjakih lahko gojimo rastline skoraj vso leto. Pozimi si lahko pomagamo z ogrevanjem s pomočjo sveč, ki omogočajo, da temperatura ne pade pod 5 stopinj. Poleti v času vročine, pa se dobro obnesejo rastlinjaki, ki imajo del objekta naslonjen na hrib, torej v zemljo, ki ohlaja zrak poleti, pozimi pa ga seveda topli. Veliko si lahko pomagamo tudi, če imamo rastlinjak iz lesa, ki je termično bolj odporen na temperaturna nihanja. S pristopi biodinamike in permakulture pa si lahko veliko pomagamo zunaj, kjer rastline zaščitimo z zastirko (slama, les) in tako omogočimo rast tudi pozimi. Danes so vse bolj v rabi tudi mini tople grede, kjer lahko že zgodaj posejemo semena in si pridelamo svoje sadike, poleti so tek gredice odprte, v hladnem delu leta pa jih zapremo in zaradi učinka tople grede rastline dobro uspevajo še, ko je okoli nas že mraz.

Skratka, pomembno je spoznanje, da pridelava hrane nima samo materialnih učinkov, torej da ni bistveno samo to, koliko bomo pridelali, ampak veliko bolj, kakšni bodo ti naši pridelki in seveda to, da bomo ob pridelavi in predelavi tudi uživali. Vrtnarjenje že dolgo ni samo kmetijska dejavnost, ampak je sprostitev, naravna terapija, druženje, izmenjava znanja in izkušenj, torej vseživljenjsko izobraževanje, povezovanje (izmenjava semen) in seveda strast, ko nam to delo daje novo motivacijo, energijo in odpira nove smisle življenja.

Zapisala: ddr. Ana Vovk Korže,

Inštitut za promocijo varstva okolja

POSADIMO SI DREVO ZA HRANO IN UŽITEK

Drevesa imajo zelo pomembno vlogo v okolju. Poleg oskrbovalne vloge za ljudi in živali s sadeži, imajo tud t.i. ekosistemsko vlogo, daj čistijo zrak (vežejo CO2 in sproščajo kisik), s koreninami zadržujejo prst, da ne pride do plazenja ter drevesa do dom za številne živali.

Če se odločamo, ali bi posadili drevo in katero, je najbolj pomembno, da se najprej vprašamo, kaj želimo in kakšne pogoje imamo. Namreč drevesa se delijo na toploljubna, sencoljubna in nevtralna. Med toploljubna spadajo sadna drevesa, to s skoraj vse vrste jablan, hrušk, breskev, češnje in druge, ki potrebujejo za dozorevanje plodov sončno energijo. Zato takih dreves ne smemo saditi na senčne lege, prav tako ne tik ob visoke škarpe ali blizu gozdnih robov. Drevesa si namreč sama iščejo ustrezne pogoje in se z rastjo prilagajajo svetlobi in toploti, zato nam ne bodo rastla uspešno, če jim ne bomo zagotovili pravega mesta (drevesa se s krošnjo nagibajo v eno smer, na senčnih legah nehajo rasti veje, drevo postane okrivljeno).

Nasprotno pa lupinarji, to so drevesa in grmi kot so orehi, kostanji in lešniki ne potrebujejo veliko sonca, zato imajo raje manj soncu izpostavljena rastišča. Ta drevesa bomo sadili na severne in vzhodne lege, zagotoviti jim moramo tudi dovolj globoke prsti, za kar običajno narava poskrbi na hladnejših legah, ker je manj intenzivno preperevanje organske mase, se je več nalaga na zgornji plasti zemlje. Torej lupinarje bomo sadili na nasprotna rastišča kot sadno drevje, kar so vedeli že zdavnaj naši predniki, zato nikoli niso sadili skupaj npr. orehov in jablan.

K sreči imamo tudi veliko dreves, ki niso občutljiva na temperaturne razmere, vsaj ne do take mere, da bi morali posebej paziti na izbor rastišča. Med take sodi lipa. Če pogledamo, kje so lipe vidimo, da so čisto blizu hišam, kjer stanujejo ljudje, kar je bilo značilno zlasti v preteklosti. To nam daje vedeti, da ljudje niso sadili dreves samo zaradi plodov, ampak tudi za druženje pod njeno senco.

Torej, ko se odločamo za posaditev drevesa, si poglejmo kje sonce vzhaja in zahaja, kje so sončne in senčne lege ter kje imamo prostor, da si lahko privoščimo lipo, ki nam bo dala čez leta veliko užitkov pod njeno senco. Lipa spada med medonosno drevo, zato je zelo pomembna tudi za čebele.

Drevesa so tudi naša naravna pomoč pri odvečni vlagi v tleh. Vrbe, jelše in topoli načrpajo in izhlapijo več kot 100 l vode na dan, zato jih lahko uporabimo kot sisteme za osuševanje zemljišč. Prav tako imajo zlasti vrbe veliko fitoremediacijsko moč, to pomeni, visoko sposobnost za čiščenje vode, zlasti tam, kjer je v vodi veliko dušika in fosfatov zaradi intenzivnega kmetijstva ali neprečiščene odpadne vode.

Beli gaber lahko uporabimo namesto cipres za živo mejo, saj se veliko boljše vključuje v naše okolje in manj je občutljiv na različne bolezni. Živo mejo belega gabra ni težko vzdrževati.

In še nasvet: ker nas mraz še vedno preseneti konec aprila, ko večina zgodnjih sort sadnega drevja že cveti, posadimo drevesa, ki so kasneje dozorijo, torej izberimo raje pozne sorte, na tak način bomo imeli bolj zanesljiv pridelek in se bomo prilagodili podnebnim spremembam.

 

Zapisala: ddr. Ana Vovk Korže,

Inštitut za promocijo varstva okolja